Zavedam se, bolezen je napredovala in kemoterapija je neizogibna. Spomnim se, kako sem z nekoliko sklonjeno glavo odšla iz ambulante, polne ljudi, ki jih pestijo verjetno podobne težave. Oh, če bi vedela, da bo kemoterapija v meni vzbudila samo najboljše in da bo popolnoma spremenila moje življenje, bi se zanjo lažje odločila, predvsem pa veliko bolj zgodaj.
Petki so bili kar naenkrat rezervirani za kemoterapijo, kar je pomenilo, da bom druženje in pitje kave s prijateljicami morala prestaviti na začetek tedna. Nekoliko slabovoljna sem dvignila telefon, zavrtela številke prijateljic in jih obvestila o nastali težavi. Seveda smo čvekale tako dolgo, da sem na čakajočega taxista pred hišo, skoraj čisto pozabila. Sicer ne vem, kaj mi je bilo tisti dan, a počutila sem se tako prazno. Želela sem si, da bi ob sebi imela nekoga, ki bi me znal nasmejati v tej nič kaj prijetni situaciji, v kateri sem se znašla. Pa saj mi ne boste verjeli! Z mislimi sem priklicala najbolj duhovito osebo, kar jih poznam. Še dandanes se moja najboljša prijateljica Mari rada pošali in pravi, da je mojo osamljenost in stisko tistega dne zavohala že na daleč. Težko rečem, kaj točno me je pri njej tako fasciniralo, saj se je tudi sama prebijala skozi težke trenutke kemoterapije, vendar sva skupaj zmogli prav vse. Petkova kemoterapija je na obe delovala zelo pozitivno. Poskrbeli sva, da je kemoterapija v nama vzbudila samo srečo in hvaležnost. Zakaj hvaležnost? Hvaležni sva, da nama je zdravljenje omogočilo ponovno izoblikovanje osebnosti in uresničitev v preteklosti zanemarjenih sanj in želja.
Ob besedi kemoterapija se vsak malce ustraši, saj ima beseda nekoliko negativen prizvok. Vse to so neki predsodki, ki jih v svojih glavah ustvarimo zaradi besed in izkušenj drugih ljudi. Veste, včasih je dobro, da se vaša hišica iz kart podre, saj vas bo le to spodbudilo, da boste začeli graditi na novo.…